Preverjeno dobri okusi v novi embalažiBilo je nekega lepega spomladanskega dne, ko je sončece že toplo sijalo. Junior je pokukal skozi okno svoje hišice in se prešerno nasmejal. "Jooooj, kako lep dan je danes!"
Hitro se je oblekel in stekel na plano. V bližini Juniorjeve hiške se namreč razprostira velik, skrivnosten gozd. Spomladi je še prav posebno lep, saj je takrat v njem veliko zvončkov in trobentic. Tako se je Junior odločil, da bo poiskal največji zvonček v gozdu.
Skakljal je po gozdni poti in se zvedavo oziral naokrog. "Le katero drevo je to, tako visoko in mogočno?" "To je hrast," mu je zapela sinička. "Sinička, ti, ki letiš z drevesa na drevo in vidiš gozd iz zraka, ali mi lahko poveš, kje bi našel največji zvonček v gozdu?"
"Hmmm, Junior, res ne vem. Veš, jaz sem majhna in ne letim daleč, vprašaj raje lisico. Ona se smuka med grmovjem in zelo dobro pozna vsako ped gozda." Junior je kmalu zaslišal, da v grmovju nekaj šumi. "Kdo je tam? Pokaži se!" je vzkliknil.
"O junior, lepo, da si prišel na obisk. Jaz sem lisica." "A, ti si lisica! Fino, mi boš povedala, kje lahko najdem največji zvonček v gozdu," je dejal Junior. "Kaj pa boš počel z največjim zvončkom, Junior?" "Mmmmm, posadil ga bom v maminem vrtu!"
In tako ga je lisica peljala po poti malo naravnost pa malo levo pa spet naravnost in desno in glej – za ovinkom je bil največji zvonček, kar jih je Junior kdaj videl. "Joj, kako velik in lep zvonček!" se je veselil junior. Medtem pa so se v zraku pojavile svetleče se bleščice.
Kmalu je izza čarobnega prahu priletela drobcena vila v srebrni oblekici s čarobno paličico. "Jaz sem gozdna vila," se je predstavila. "Jaz sem pa racman Junior in sem prišel po največji zvonček v gozdu!" Takrat se je izza čarobnega prahu pojavilo še nekaj manjših gozdnih vil.
Juniorju se je zazdelo, da ga nekoliko grdo gledajo. »ampak to je naš zvonček …" Je počasi razočarano rekla najmanjša vila. "Res je", je dejala prva vila, "me smo skrbele zanj, zato je zrasel tako velik. Sedaj pa ga hočeš ti odnesti."
"Ampak jaz sem se tako veselil, da bom imel zvonček za na mamim vrt … saj je največji v gozdu, kajne?" junior je bil že na robu joka. "No … hmmm …, lahko pa nam daš nekaj v zameno za zvonček," se je odločila prva vila.
"Že vem! Dal vam bom pašteto!« se je juniorju razjasnil obraz. "pašteto, na kateri sem jaz naslikan!" "Kaj pa je to pašteta?" je zanimalo vile.
"Mmmm, to je zelo dobra reč. Morate poskusiti!" Junior je snel svoj nahrbtnik in privlekel na dan pašteto argeta junior. Kmalu so se vile veselo mastile in ugotavljale, da je pašteta res enkratna.
Tudi junior je bil zadovoljen, da je dobil svoj zvonček, in se je počasi, utrujen, a zadovoljen, odpravil proti domu. Zvečer mu je mama v zahvalo za največji in najlepši zvonček pripravila velik kos kruha s pašteto Junior Argeta.