Raček Junior na sestanku s profesorjem - Argeta

Piškotke uporabljamo za pravilno delovanje spletne strani in izboljšanje vaših izkušenj. S klikom na “prilagodite nastavitve” lahko upravljate z njimi. Več informacij najdete v Politiki o piškotkih.

Raček Junior na sestanku s profesorjem

Čas branja 5 min Deli vsebino

O razliki med otroško igro in učenjem in o tem, kar si starši radi predstavljamo, da bi naši otroci morali znati, v pogovoru z dr. Matijo Svetino, rednim profesorjem za razvojno psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

1. Navadno tisto, kar je za otroke dobro, povezujemo s pomočjo pri razvoju katere od spretnosti (telesno gibalne, čustvene, socialne, kognitivne ali razvoju volje oz. storilnostne motivacije). Kaj razvijajo nove digitalne knjige z interaktivnimi nalogami Juniorjeve dogodivščine? Je res za otroka dobro le tisto, kar ga nečesa uči?

Kar je za otroke dobro, ni nujno povezano z didaktičnimi cilji, npr. učenjem katere od specifičnih spretnosti, ker so lahko učinki, ki jih imajo naše izkušnje, tudi knjige, generalizirani, preneseni na najrazličnejše kontekste, in časovno odloženi. Če sem kot dijak bral Sen kresne noči ali Don Kihota ali pa so mi kot otroku starši brali pravljice, ni nujno, da bom od tega imel neposredne koristi, pa vendar mnogi menijo, da so ta dela dobra.

2. Kako je z igro? Kdaj je igra otrokom zabavna? Kaj je otrokom zabavno?

Igra je zanimiva dejavnost, ker je prostovoljna in ni dosežkovna. Če otrok sestavlja stolp iz kock (predvsem) zato, ker želi imeti tak stolp, potem ta aktivnost ni igra ampak delo. Igral bi se takrat, kadar sestavlja stolp zaradi sestavljanja samega. Prav tako tudi branje ni igra, če moram prebrati knjigo zato, ker so mi v šoli tako naročili.

Če otrok sestavlja stolp iz kock (predvsem) zato, ker želi imeti tak stolp, potem ta aktivnost ni igra ampak delo.

3. Od otroka nove digitalne knjige z interaktivnimi nalogami račka Juniorja terjajo nekaj motivacije, nekaj delovne vneme. Kdaj je otrokom naloga prenaporna in se je zato ognejo, je ne dokončajo?

Otrokom taka aktivnost lahko postane prenaporna, ko to ni več igra, ampak delo, za katerega niso motivirani. To se lahko zgodi, če so naloge prelahke, pretežke, niso zanimive itd.

4. Digitalna knjiga Zelena zamisel ima izrazito ekološko noto: v njej otroci sadijo drevesa, učijo se potrpežljivosti do počasnega ritma narave, poslušajo ptice pevke, kljub temu pa je to digitalna knjiga, ki otroke drži, če ji le uspe, fiksirane na ekran. Kako dobro otroci prenašajo veščine, ki se jih naučijo preko knjig, risank, računalniških iger na življenje zunaj njihovih misli?

To je kar dobro vprašanje. Podatki, ki jih imamo na voljo, kažejo, da je pogosta interakcija s digitalnimi zasloni povezana z razvojem nevronskih mrež pri otrocih in, kot kažejo podatki, trajno in ireverzibilno spreminjajo naše vedenje. Kaj pomeni pogosta interakcija z digitalnimi zasloni in kako se vedenja, npr. pozornost, komunikacija, način iskanja informacij, sposobnost večopravilnosti itd., zaradi tehnike spremeni, moramo bolj natančno še ugotoviti.

Kaj pomeni pogosta interakcija z digitalnimi zasloni in kako se vedenja, npr. pozornost, komunikacija, način iskanja informacij, sposobnost večopravilnosti itd., zaradi razvoja tehnike spreminjajo, moramo bolj natančno še ugotoviti. 

5. So digitalne knjige račka Juniorja tudi vodnik za starše? Opomnik ali pa namig kaj lahko z otroci počnemo?

Gotovo. Starši, sploh pa otroci, imajo pogosto tudi brez tega veliko idej o tem, kaj bi lahko skupaj počeli. Za (kvalitetne) skupne aktivnosti si moramo vzeti čas.

Za kakovostne skupne aktivnosti z otroki si moramo vzeti čas.

6. Na kakšen način se da staršem pomagati pri odločitvi, ali otroku pri igri priskočiti na pomoč, z njimi sodelovati ali otroka pustiti, da poskusi naloge reševati sam? So interaktivne naloge račka Juniorja namenjene samostojnemu reševanju? Zakaj je samostojno reševanje (med starši in v knjigah o vzgoji) tako cenjeno?

Otroci morajo narediti sami stvari, ki jih lahko naredijo sami. Pomagamo jim pri opravilih, ki jih sami ne morejo narediti. Branje knjig ni take vrste opravilo in zelo pomembno je, da kot starš otroku berem knjige ali jih berem skupaj z njim, saj ne gre samo za branje ampak za (kakovostno) preživljanje skupnega časa.

7. Koliko računalniških spretnosti digitalne knjige in interaktivne naloge račka Juniorja terjajo od otroka?

Glede na prvo serijo knjig se zdi, da računalniške spretnosti niso bile problem.

8. Kako drugačno je razmerje znanj med generacijo staršev in otrok, ki so ciljna skupina za branje digitalnih knjig raček Junior? Katere spretnosti so morda postale bolj pomembne in katere manj?

Zdi se, da je to bolj vprašanje za prihodnost. Pred 10 leti je npr. na trg prišel prvi pametni telefon; ne vemo, kako bo e-knjiga videti čez 10 let. Tehnika se relativno hitro spreminja, naši vzorci komunikacije z njo pa tudi.

Tehnika se relativno hitro spreminja, naši vzorci komunikacije z njo pa tudi.

9. Dolgo smo govorili o samozavestnih otrocih, potem o čuječih, pa o empatiji, nenadoma o tem, kako morajo otroci imeti meje, ki naj jih zaradi permisivne vzgoje ne bi več imeli. Kakšne otroke bi starši radi imeli danes?

Vzgojne dogme niso enotno telo. Imamo skupine staršev, strokovnjakov, spletnih skupnosti itd., ki npr. verjamejo v tradicionalne vzgojne vzorce in družinske vrednote, in druge, ki imajo delno ali pa diametralno drugačne ideje o vzgoji otrok, hkrati pa se vse te ideje s časom spreminjajo, tudi zaradi načina komunikacije, načina iskanja in spletnega filtriranja informacij, povezovanja podobno mislečih se ljudi med seboj.

10. Pravljice so družbeno politično korektne. Protagonisti skrbijo za naravo, skrbijo drug za drugega, so empatični in se lepo pogovarjajo. Kako je to mogoče, da iz tako lepih pravljic vseeno med odraščajočimi vznikne toliko nestrpnosti. Kje in kako se to zgodi?

Nasilje se ne pojavi zaradi pravljic. Pravljice med drugim tudi odražajo duha časa. Mnoge klasične pravljice, npr. Pepelka, Rdeča kapica, Janko in Metka so npr. zelo nasilne. Vsi jih poznamo, pa ne poznam podatkov o tem, da bi bili zaradi njih bolj nasilni.

Pravljice med drugim tudi odražajo duha časa. Mnoge klasične pravljice, npr. Pepelka, Rdeča kapica, Janko in Metka so npr. zelo nasilne. Vsi jih poznamo, pa ne poznam podatkov o tem, da bi bili zaradi njih bolj nasilni.

11. Če bi morali otrokom in staršem podati kratko inspirativno sporočilo, kakšni naj bodo oziroma kako naj gledajo nase, kaj bi jim povedali?

Nekoč mi je eden od otrok med intervjujem v vrtcu rekel, da ima vsak človek svojo glavo in z njo misli. To je kar dobra popotnica.

S tem v zavesti svet raziskujte dalje, ostanite radovedni in otrokom odpirajte vrata v svet pravljic. Naj bodo v digitalnem formatu ali pa tiskane, knjige so odlično orodje za razvoj domišljije. Ne samo otrokove, tudi vaše. Posebno takrat, ko pustite času, da teče. Če vam teče skupaj z vašimi otroki, toliko bolje. Življenje je kratko, otroštvo še bolj.

Več