Lahko si rečeš, da gre za Murphyjev zakon ali enostavno za naključje. Ampak o kruhu in Argeti vsekakor moramo spregovoriti nekaj besed.
Na svojem zadnjem kosu toasta imaš popolno namazano pašteto Argeta, nenadoma pa se zdrzneš, premakneš in ga vržeš na tla. Je res moral tako pasti? Mora obstajati razlaga, zakaj kruh skoraj vedno pristane na tisti strani, ki je prekrita z okusnim namazom. Ali pa je prazna stran kruha samo ljubosumna na drugo, ker je srečnica prekrita s pašteto Argeta?
Začelo se je s parodično pesmijo
Je leta 1884 že obstajala Argeta? Žal ne, živel pa je pesnik James Payn in napisal pesem, ki drži še danes:
»Nikoli mi ni spretnost ta uspela,
da rezina kruha,
velika in debela,
mi ne bi na namazano stran zletela!«
»Kar lahko gre narobe, bo šlo narobe …«
… je stavek, podoben tistemu, ki ga je leta 1949 izrekel vesoljski inženir Edward A. Murphy – da, tako smo dobili Murphyjev zakon. Po dognanjih fizika Roberta Matthewsa namazan toast (v tem primeru z Argeto) večinoma ne pade kot kovanec, pri katerem imamo 50:50 možnosti za zmago. V svoji raziskavi ugotavlja, da se toast obrne na namazano stran zaradi višine, s katere pade. Ker povprečna miza ni dovolj visoka, da bi se lahko rezina toasta dvakrat obrnila, obvelja Murphyjev zakon. Če bi bila miza višja kot tri metre, bi se toast obrnil za polnih 360 stopinj in Murphy bi ostal na strani Argete – ti pa bi jo lahko pojedel/a.
